Je okužba za katero je značilno nekroza dlesni, parodontalnega ligamenta in kosti, ter v napredovani obliki tudi ostala sluznica. Poznamo tri oblike: nekrotizirajoči gingivitis, nekrotizirajoči parodontitis in nekrotizirajoči stomatitis. So najhujše oblike vnentne parodontalne bolezni, ki jih povzroči okužba s parodontalno patogenimi bakterijami. Začne se hitro z bolečino, krvavitvami, ki so lahko spontane ali povzročene s travmo, in odmrtjem dela medzobnih papil.  Značilno je tudi hitro napredovanje bolezni in nastanejo tako imenovani kraterji, ki zajemajo že večji del dlesni. Če se hitro ne zdravi, pride do prizadetosti čeljustne kostnine in ostale sluznice. Pridruženi znaki so tudi: ustni zadah, povečane regionalne bezgavke, povišana telesna temperatur, slabost in slaba ustna higiena (zaradi bolečin). Vzrok so parodonto patogene bakterije, vendar morajo biti prisotni še nekateri predisponirajoči dejavniki. Ti so nekatera sistemska obolenja (HIV okužba, malarija, tuberkuloza, norice, herpetični gingivostomatitis), podhranjenost, psihološki stres, pomanjkanje spanca, kajenje, prekomerno uživanje alkohola, slaba ustna higiena in predvsem pri mladih odraslih (22-24 let). Zdravljenje poteka v dveh fazah: akutna in vzdrževalna faza. Pri akutni fazi je pomembna anamneza, da ugotovimo posredne vzroke. Lahko nežno odstranimo obloge ob zobeh, priporočeno ultrazvočno čiščenje, in uporaba kemičnih sredstev (H2O2, antiseptiki). Sam pacient ne izvaja ščetkanje na tem področju, saj se rana potem počasneje celi, temveč izvaja predvsem kemično kontrolo. Ob prisotnosti sistemskih znakov (povečane regionalne bezgavke, povišana telesna temperatura) se poleg lokalne terapije poslužujemo sistemske antibiotične terapije. Po odpravi akutnih znakov sta ponavadi potrebi kirurška korekcija in/ali vzdrževalna faza.